Akad. prof. dr. FRANCE BERNIK, literarni zgodovinar, pisatelj in akademik, Ljubljana
Kultura kot dejavnost duha obstaja praviloma zunaj političnih in upravljavskih struktur družbe in države, ne izraža interesov, ne pooseblja volje po moče in oblasti. Izgovarja svet vrednot, duhovnih, etičnih, estetskih – svet torej, ki je manj hrupen od politike, zato pa bolj globinski, naravnan k bistvu človeka. Prava kultura se razvija tudi zunaj medijske javnosti, v posameznikih, ki stremijo za tem, da bi presegli vsakdanjost življenja in utemeljujejo – za druge in zase – bolj osebno, bolj osmišljeno bivanje.
V ta svet sodi po poklicni usmerjenosti in kot človek Oskar Kogoj. Zavezan je dobremu in lepemu. Dobremu v smislu kakovosti in odličnosti oblikovalskega dela in dobremu v etičnem smislu, kar med drugim kaže obnova materinega doma v Mirnu in njegova ureditev v galerijo in stalno zbirko. Dejanje, ki pomeni spoštovanje spomina svojih prednikov in zvestobo individualni kot tudi narodni istovetnosti. Načelu lepega služi Kogoj od samega začetka. Povsod, tudi pri industrijskem in serijskem oblikovanju predmetov, se izraža kot resnični umetnik, kot ustvarjalec prefinjenih, elegantnih linij in oblik.
Oboje, dobro in lepo, pa v Kogojevem ustvarjalnem opusu prežarja neka nevidna sila, ki napolnjuje njegove stvaritve in izdelke s posebno, domala fluidno vsebino. Kot da se duhovnost iz njega samega prenaša v njegovo delo, kot da se poglobljena meditacija odtiskuje v materialih, ki jih mojster oblikuje z namenom, da jim vzame snovno težo in jih dematerializira. Morda bi kazalo tudi v tem stremljenju videti samosvojo vrednoto Kogojeve oblikovalske umetnosti.
Akad. prof. dr. FRANCE BERNIK
Prof. dr. PETER KREČIČ, umetnostni zgodovinar in kritik, Ljubljana
Oblikovalec Oskar Kogoj je legenda slovenskega oblikovanja: večni iskalec, večni popotnik, estet in hedonist. Vse naštete lastnosti so bržkone povezane s krajem njegovega rojstva, ki ga pravzaprav ni nikoli za dolgo zapuščal. Biva in dela v Mirnu pri Gorici, na robu slovenstva, kjer se gričevnati Kras spušča v ravnico, ki so jo od nekdaj poseljevali Furlani oziroma romansko italijansko prebivalstvo. Bolj kot drugi, denimo kontinentalni Slovenci, sprejema veselejšo stran življenja in lepo, negovano življenjsko okolje. In zdi se, da ni nič bolj naravnega, kot da je našel poklic oblikovalca. Ta mu omogoča združiti oboje: veselje do življenja prek ustvarjalnega zadoščenja in ustvarjalno poseganje v okolje tako svojega doma kot številnih drugih domov z umetniško in industrijsko oblikovanimi izdelki.
V takšni usmeritvi ga je potrjeval študij na šoli za oblikovanje v Benetkah, ki pa je tedaj, ob koncu šestdesetih let, ko jo je zapuščal, podobno kot druge evropske šole poudarjala predvsem funkcionalne oblikovalske vidike, velikoserijsko proizvodnjo, vero v nove materiale, kot so plastične mase, nerjaveče jeklo in pleksi steklo. Toda že njegovi prvi plastični počivalniki, ki jih je zasnoval za goriško pohištveno industrijo Meblo, so po svojih novih oblikah, razmeroma velikih formatih in izzivalnih predstavitvah sprožili številne odzive, ki so presegli zgolj strokovnjaške razprave o funkciji in obliki, oblikovanju in industriji, trženju in prodajnem uspehu. Počivalniki so bili nekako nepravoverni in so se prej nagibali k absolutnemu oblikovanju kot oblikovanju za tržišče. Prav paradoksno so se pojavili v socializmu, ki ni imel razvitega tržišča ali pa prav zato. Res je, industrija si tedaj s tem, kar je ponudil, ni znala pomagati, čeprav bi njegov dosežek lahko bil velika evropska oblikovalska tema.
Na srečo ta izkušnja Oskarja Kogoja ni ustavila, nasprotno, še naprej je vztrajal v vlogi srečnega dečka, ki se vsega loti in mu vsaj v lastnih očeh vse uspeva. V sedemdesetih letih se je lotil oblikovanja otroških igrač, sprva velikih, mišljenih v plastičnih masah, pozneje manjših – od lesenega skiroja do ropotulje in vrtavke. Odkril je lepoto in toplino lesa.
Že prej je bil radoveden in se je vselej spraševal o ozadju stvari, predmetov, orodja, o njihovem izvoru, simboliki, ki jo prinašajo iz davnine. Odslej je na svoj poseben način še poglobil svoja opazovanja. Začel je razglabljati o slovenskih mitih, rekih, velikih osebnostih, o usodni spojenosti človeka z naravnim in nacionalnim okoljem. Ekološka ozaveščenost je prispevala svoje in tako je od začetka osemdesetih zorel njegov koncept naravnega oblikovanja – nature design, kot ga je imenoval. Nepravilne oblike, ki jih v lesu izoblikuje narava, je prepesnil v uporabne predmete, kot so stoli, mize, pladnji, zrcala, celo violina. Lok in lovski nož izvirata iz sive davnine, a se v nekaterih športih in lovu uporabljata še danes. Venetski konj, kakor ga je oblikoval po upodobitvah na neolitskih situlah, in številne druge živali, simboli različnih izumrlih ljudstev, izhajajo iz istega mitičnega ozadja, ki se zdi, da je del vsem prepoznavne preteklosti, zato seveda ne morejo biti kaj drugega kot kiparski izdelki.
Svoje steklenice, kozarce, kelihe, vaze, vrče in skodelice, ki so jih od nekdaj izdelovali na tako rekoč industrijski način, je izdeloval za posamične tudi zelo ugledne naročnike s posebnim prijemom, dobesedno jim je dal pečat in jim vdihnil unikatnost. Samo na videz se je s tem oddaljil od industrijskega mišljenja in videza, seveda z vidika polpreteklega verovanja, da je dober videz dober, kadar je posplošen, saj naj bi bila le posplošenost pravi izraz industrijske miselnosti. Industrija namreč zmore 'vse', tudi serijski videz unikatnosti – vendar samo kakovost, vrhunska oblikovalska kakovost zmore podobo izdelka obvarovati pred sestopom v industrijski kič.
Oskar Kogoj je torej oblikovalec sui generis, popotnik, nomad, gibajoč se med kiparstvom in industrijskim oblikovanjem, potujoč med lastnim okoljem, narodom in njegovo mitologijo ter drugimi narodi, njihovimi mitologijami in sodobnimi praksami. Vse hoče videti, vse hoče vedeti, da bi iz najskrivnostnejšega, najdragocenejšega in najsvetejšega izoblikoval kaj zase in prijatelje, ki so mu pri srcu.
Prof. dr. PETER KREČIČ
ROBERTO RODA, etnograf, fotograf in zgodovinar fotografije, Ferrara
Kaj skriva v sebi oblikovanje Oskarja Kogoja? Kako mu uspeva, da njegove umetnine lahko občudujemo znova in znova, medtem ko v naši zahodni družbi zmagujejo potrošništvo in poraba, obsedenost z menjavo in uničevanjem vsega, na kar je legel droben prah pravkar minulega časa?
Zdi se, da nas predmeti Oskarja Kogoja uspejo osvoboditi ujetosti v ustaljene navade in modo; obljubljajo, da nas bodo spremljali skozi življenje, pomirjajo nas, saj nam dajejo čutiti, da nas bodo preživeli in prenesli zanamcem nekaj tistega, kar smo imeli, občudovali in ljubili.
To je navadno usoda vseh umetniških del, zatorej nismo daleč od resnice, če rečemo, da ima oblikovalec iz Mirna neverjetno sposobnost vdihniti umetniško noto vsakdanjim stvarem. Kogojeve stvaritve želijo biti občudovane, sočasno pa nam prigovarjajo, naj se jih dotikamo, jih ljubkujemo in koristno uporabljamo. Stoli, na primer, so v vsej svoji lepoti tudi ergonomsko izjemno udobni. Čaše so energetske, bogato, rustikalno obrušene, da nam podaljšujejo užitek ob počasnem srkanju in umirjenem pogovoru. In celo voda, ki priteka iz vodovodnih pip naših onesnaženih vele-mest, se zdi, da postane prerojena in ponovno čista v Kogojevih umetninah iz stekla.
So to le iluzije zaradi naše sle po lepem? Morebiti, toda naš oblikovalec odgovarja z ne, kajti močno verjame v naravo, polno skrite življenjske energije. Ali bolje rečeno energije, ki jo sodobni človek ne zna več občutiti in zato tudi ne uporabiti. Kogojevo oblikovanje, tako imenovani nature design, pa ne le oživlja oblike iz narave, ampak predvsem išče način, kako ustvariti oblike, ki jim bo uspelo, da bomo spet znali prepoznati in ceniti življenjsko energijo narave (energy design).
Kogoj se ne ustavlja pri opazovanju in občudovanju narave, ampak želi razumeti njene skrivnosti. Zato raziskuje pozabljena znanja, ponovno odkriva in uporablja nauke starih antičnih in tradicionalnih kultur (oblike črpa iz arheologije in etnologije), kajti verjame, da so imele pretekle kulture intenziven, pristen in zagotovo nepokvarjen odnos do narave.
Prvobitne energije? Skrite naravne sile? Je morda Oskar Kogoj ezoteričen avtor? Rekel bi, da ne. Raje recimo, da je oblikovalec iz Mirna na svoj način skrivnosten. Zanj je narava udejanjanje nadnaravnega, skrivnost stvarstva. Njegovo oblikovanje izvira iz bioloških, poltenih, čutnih oblik, za katere se zdi, da se za njimi vedno skriva simbol ženske kot življenja, prvobitna boginja, neolitska Venera, mogočna mati, mati narava. Bog in narava sta eno in isto!
Ko opazujem Kogojeve izdelke, pomislim na Mircea Iliada, velikega raziskovalca zgodovine religij in njegovo misel o skrivnostni indijski erotiki: »Vsaka gola ženska pooseblja naravo. Zato jo je potrebno opazovati z enakim občudovanjem in enako mero distance, kot razmišljamo o nedoumljivih skrivnostih narave in njeni neskončni sposobnosti ustvarjanja.« V nasprotju z žensko goloto pa indijska mistika v svojem najintimnejšem kotičku kliče po tistih emocijah, ki se razkrivajo v razodetju vesoljnih skrivnosti.
Poskusite sedaj nadomestiti podobo ženske golote s čudovitimi senzualnimi oblikami Oskarja Kogoja. Opazili boste, da njegovo ustvarjalnost navdihujeta duhovnost joge in tantre. Zamislite si, da imate doma kakšen predmet Oskarja Kogoja, naj bo to kos pohištva, kozarec ali steklenica, in zazdelo se vam bo, da je narava ponovno postala del vašega sveta.
Če parafraziramo Budo, se zdi, da nas Oskar Kogoj želi s svojimi oblikami prepričati, da je narava božanska, da je narava življenje, da je narava okras življenja. »Naj bo vaša duša vedno sredi narave« je povabilo, s katerim se na nas obrača ta izjemni, za mnoge proti toku plavajoči, v mednarodnem merilu priznani mojster industrijskega oblikovanja.
ROBERTO RODA
Prof. mag. YAFFA GAON, predavateljica oblikovanja ustvarjalnega umetniškega razmišljanja, Jeruzalem
V sanskrtu je starodavna beseda, lila, ki pomeni igra. Toda pomen besede lila je veliko bogatejši od tistega, ki ga ima beseda igra v našem vsakdanjem svetu. Lila pomeni igro stvaritve, uničenja in ponovne stvaritve, kozmičnega ciklusa. Lila je oboje, veselje in užitek tega trenutka, božanska igra. Pomeni lahko tudi ljubezen. V njej so skrite nekatere človekove skrivnosti – notranji izviri spontane ustvarjalnosti, iz katere se rodi umetnost. Daje ustvarjalno moč, s katero naša domišljija rojeva čudež sveta in ustvarja umetnost.
Če pogledamo v svetova igre in umetnosti, je tako, kot bi pogledali v mavrični spekter kristalov. Razkrijejo se nenehno spreminjajoče se barve in oblike. Lila je ustvarjalna moč, vodilo, ki spodbudi človeka, da ustvarja like, oblike in barve tega spektra. Ustvarjalni proces je duhovna pot. Je dialog med človekovimi doživetji, željami in sanjami ter resničnostjo, ki jo ustvarja.
Ali imata umetnost in igra enake lastnosti? Kako človek ustvarja? Kako nastane umetniško delo, z igro, z ljubeznijo? Umetnost in igra izvirata iz človekovih skrivnih in ne bioloških potreb. Gonilo obeh sta ustvarjalna moč in moč ljubezni. V obeh najdemo harmonijo nasprotne napetosti. Ko človeka nosi tok njegove lastne ustvarjalnosti, se opira na oba pola. Če izpusti igro, izgubi svobodo, spontanost in radost ustvarjanja, če izpusti umetnost, izgubi sposobnost sanjati.
Po dolgih letih mojega poznanstva z Oskarjem Kogojem in spoznavanja njegove ustvarjalne moči in umetnosti lahko rečem, da v njem biva lila. Igra se z oblikami, od popolnih antičnih do novih, improviziranih, in iz njih ustvarja svoje lastne. Njegova ljubezen do narave, do vsega kozmosa, mu daje kreativno moč za ustvarjanje umetniških del, ki nas povezujejo z našimi začetki, našimi koreninami, nami samimi.
Energijski impulz, ki dviguje njegove ideje z zemlje in jih ponese skozi njegove roke in duha, se v tej igri ustvarjanja čudovitih umetniških del združuje s sporočilnimi impulzi iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Iz njegove ljubezni do ljudi, ljubezni do življenja, radosti prijateljstva in ljubezni do matere narave se rojevajo tisočere umetniške oblike in preraja ustvarjalnost. Rečemo lahko, da je skrivnost v notranjosti Oskarja Kogoja lila.
Prof. mag. YAFFA GAON
Mag. ARIANA B. SUHADOLNIK, direktorica Javnega zavoda za turizem Občine Miren - Kostanjevica
Umetnik, še prej pa človek z veliko začetnico. Zaveden Slovenec, ponosen na korenine Venetov – ene najstarejših civilizacij, katere sledi je najti v zapuščini človeštva po vsem svetu.
O njegovih oblikovalskih dosežkih je v svetovni literaturi napisanega veliko. Hkrati pa lahko tudi naključni sopotnik, ki mu je dano z njim prehoditi del poti, odkrije veliko novega o njegovem edinstvenem pogledu na svet.
Kogojev nemiren duh, prvinsko povezan z naravo, nenehno išče njena vidna in skrita sporočila, prek katerih človeka, kot osrednjo in najbolj popolno stvaritev, od samega začetka opozarja na bistvo njegovega poslanstva v premišljeno odmerjenem času vsakokratnega popotovanja.
In vsak novo odkriti simbol, iz dediščine prastarih kultur ali povsem sveže stvaritve narave na domačem vrtu, najde s pomočjo velikega umetnika vsebinsko, energetsko in duhovno sestavljen odmev v čistih oblikah unikatnih izdelkov iz naravnih materialov.
Narejenih zato, da napolnijo srca z brezčasno lepoto, notranjim mirom, zadovoljstvom in srečo. Da navdahnejo in s sporočilom večne ljubezni do življenja presežejo prostor in čas.
Tako kot nepozabni trenutki v bližini Oskarja Kogoja, večnega raziskovalca, opazovalca in popotnika, ki prek svojih edinstvenih stvaritev ter nesebičnega prenašanja znanja in vedenja na mlade v okolju premika meje razumevanja povezanosti vidnega in nevidnega, fizičnega, metafizičnega in duhovnega sveta. Višje sile, ki določa/usmerja naše bivanje zunaj razumskih okvirjev. Slednje je mojster industrijskega oblikovanja presegel ob pomoči svojega največjega učitelja, Sai Babe.
S hvaležnostjo Oskarju za najino prijateljstvo in dragocene učne ure življenja.
Mag. ARIANA B. SUHADOLNIK