Oskar Andrej Kogoj je doma in v svetu priznan industrijski oblikovalec, umetnik, akademik, profesor, raziskovalec ... Rodil se je 23. novembra 1942, v slovenski družini, materi Pepci Butkovič in očetu Milanu Kogoju, kot drugi otrok od šestih. V Mirnu pri Gorici, kjer se je rodil, živi in ustvarja še danes.
Njegova ljubezen do narave mu daje kreativno moč za ustvarjanje umetniških del, ki nas povezujejo z našimi koreninami. S svojimi izdelki skuša v nas prebuditi zanimanje in spoštovanje do narave. Radovednost ga žene, da iz skrivnostnih, dragocenih in svetih darov narave in življenja oblikuje zase in svoje prijatelje ter za ljudi, ki čutijo in želijo sprejemati njegove čiste oblike. Te nepozabne oblike se zapisujejo ne le v zgodovino oblikovanja doma in po svetu, temveč predvsem v duše ljudi, ki imajo stik z njegovimi stvaritvami. S svojo tenkočutnostjo za vpetost človeške duše v zakonitosti narave zna pretakati ideje med transcendentnim in materialnim. Lahko bi rekli, da je oblikovanje medij, skozi katerega umetnik komunicira z energijami presegajočega.
Že kot otrok je bil radoveden in se je vselej spraševal o ozadju stvari in predmetov, o njihovem izvoru, simboliki, ki jo prinašajo iz davnine. Raziskuje kulturno zapuščino in pozabljeno znanje starih civilizacij, močno pa je zavezan slovenstvu. Za seboj ima dolgo pot, na kateri si je pridobival znanja, ki jih danes uporablja pri oblikovanju svojih izdelkov.
Osnovno šolo je obiskoval v Mirnu (1949–1953), prav tako takratno nižjo gimnazijo (1953–1957), kjer se je že izkazal kot najboljši slikar pri prof. Dušanu Nosanu in prof. Francu Jerkiču. Sledila je višja gimnazija v Novi Gorici (1957–1960), kjer je prejel priznanja kot najboljši dijak iz zgodovine, slovenščine in plavanja. Ob tem je v letih 1957–1959 obiskoval tudi slikarsko šolo »Nikolaj Pirnat« v Novi Gorici, ki jo je vodil akademski slikar Rafael Nemec. V tem času se je pri očetu Milanu, ki je bil kmet in praščar (mesar), izšolal za praščarja ter mu pomagal oblikovati in zgraditi mesnico v Mirnu.
V letih 1960–1963 je obiskoval srednjo šolo za oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje v Ljubljani, kjer so ga poučevali Bogomila in Marjan Pogačnik, Miloš Požar in še nekateri Plečnikovi učenci. V letu 1962 je na Mirenskem gradu na pročelju cerkve izdelal znani mozaik Žalostne Matere Božje pod mentorstvom in po risbi slikarja Toneta Kralja, ki še danes krasi vhodni del cerkve. V 3. letniku, leta 1963, je prejel zlato uro štoparico kot nagrado za najboljšega študenta.
Zaradi nadarjenosti se je odločil predčasno zaključiti šolanje v Ljubljani. Z najvišjim možnim številom točk in s pohvalo je opravil sprejemne izpite za študij, ki ga je nadaljeval na Scuola Ai Carmini v Benetkah in na njenem Istituto Statale d´Arte – Corso superiore di Disegno Industriale. Poučevali so ga G. Mazzariol, M. De Luigi, M. Bellini, P. Torsello, G. Palatini, I. Zannier, V. Lazzari … Leta 1966 je prejel denarno nagrado v višini letne profesorske plače za najboljšega študenta in predčasno diplomiral z odliko iz industrijskega oblikovanja.
| Po zaključenem študiju je do leta 1967 delal kot asistent na Istituto Statale d´Arte – Corso superiore di Disegno Industriale v Benetkah in bil poleg tega do leta 1968 še svetovalec podjetja Baby Mark iz Milana. Od 1968 do 1970 je delal v Oddelku za raziskovanje in oblikovanje pohištvenega podjetja Meblo iz Nove Gorice.
Od leta 1971 ima status svobodnega umetnika in prav tega leta je prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1973 je bil sprejet na podiplomski študij v Londonu, skupaj z arhitektom Ivom Špinčičem, takratnim predsednikom Društva oblikovalcev Slovenije.
Med leti 1974 in 1976 je kot docent vodil Oddelek za industrijsko oblikovanje na Universita Internazionale di Venezia e Firenze. V letu 2006 je bil vpisan v ugledno druščino Brezčasnih slovenskih oblikovalcev. Znanje, ki si ga je pridobil, še danes prenaša na mlajše kot profesor na Univerzi v Novi Gorici.
|
Študijsko je obiskal Francijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko, Finsko, Rusijo, Veliko Britanijo, ZDA, Mehiko, Grčijo, Ciper, Izrael, Egipt, Tunizijo, Indijo, Tajsko, Japonsko ... Na skupinskih razstavah sodeluje od leta 1959, od leta 1970 pa razstavlja tudi samostojno. Sodeloval je že na več kot 400 skupinskih in samostojnih razstavah, tako v Sloveniji kot v tujini. Od leta 1969 do danes je prejel preko 70 različnih mednarodnih nagrad in priznanj za svoje izjemno delo. Njegove umetnine hranijo v več kot 100 muzejih in drugih stalnih zbirkah po svetu in doma.
Je član mednarodnih združenj za oblikovanje in umetnost ADI, DOS, ICSID, BEDA in ICOGRADA. Leta 1991 je bil soustanovitelj Slovenske dvanajstije pri Svetem Fortunatu Slovenije in še danes je njen član, od leta 1996 pa je tudi član Circollo Artistico Veneziano, s številko 821.
|
| 
|
Ikona slovenskega oblikovanja zna s svojim dotikom in karizmo ustvarjati nepozabne oblike. Te se zapisujejo ne le v zgodovino designa doma in po svetu, temveč predvsem v duše ljudi, ki imajo stik z njegovimi stvaritvami. S svojo tenkočutnostjo za vpetost človeške duše v zakonitosti narave pretaka ideje med transcendentnim in materialnim. Predmetom zna vdihniti brezčasnost.
Ob vsem naštetem pa ne smemo pozabiti, da je močno zavezan slovenstvu in hkrati odprt svetu. Je velik raziskovalec pozabljenih znanj starih civilizacij, častilec narave in iskalec resnice. Njegova duhovnost se močno odraža v njegovem delu.
Sam pravi: »Nikoli ne začnem projekta kot duhovni novinec. Vedno je za vsako nalogo dolgo miselno delo. Tudi po nekaj mesecev ali celo let trajajo duhovne raziskave in dogovarjanja, ki so predpriprava, da se lotim naloge. Šele nato se začenjajo zbirati elementi za konstrukcijo. Oblikovanje je zadnje, kot obleka na telo.
Vedno sem iskal in še vedno iščem, odkrivam, se istovetim in izumljam, ne da bi se trgal iz sveta, v katerem živim. Nekaj odgovorov sem našel v starodavnosti, veri in verah, filozofiji in stvarnosti, vsega pa še vedno ne. Ko iščem, ustvarjam – ustvarjam, ker iščem.
Iskanje popolne oblike ali popolnosti je dolg proces človekovega razvoja. Lahko je meditacija in iskanje lastne notranjosti, torej naše notranje božanske vsebine. Že Aristotel in Platon sta rekla: ''Človek je merilo vsega! Človek je stvarstvo in stvarstvo je človek!'' Človekovo pravo spoznanje je v prepoznavanju samega sebe in v sebi je stvarnik sam!
Oblika je energija, oblika je narava, narava je božje stvarstvo. Umetnost in oblikovanje sta izraz človekovega duševnega razpoloženja in temu ustreznega navdiha, ki mu ustvarjalec želi vedno dati zunanjo obliko, da bi zapustil pričevanje o njem še naslednjim rodovom. Obenem je umetnost tudi odraz kulture in življenja določenega naroda ali civilizacije, ki nam naznanja prav tako v vidni obliki svoja notranja doživetja in duhovni svet. Samo iz čistega srca lahko izhajajo duhovni izrazi z umetniškimi in tehniškimi resnicami, prava umetnost in pravo oblikovanje.«
Tako opisuje svoje delo. Umetnik, ki se ukvarja z oblikovanjem najrazličnejših izdelkov iz naravnih materialov, v katere vključuje spoznanja, ki so plod proučevanja tisočletnih kultur, in sicer od egiptovske do azteške civilizacije, od etruščanske do judovske kulture, Venetov, Epidaurusa in Ved.
Kljub velikemu uspehu v življenju poudarjeno razvija tudi svojo duhovno plat. »Danes so drugačni časi, treba se je preobraziti in se povezati s tistim Bogom, ki je v nas,« pravi Oskar. »Človek kot bitje se mora preobraziti. Vprašati se moramo: Kdo sem? Če postavimo pravilna vprašanja, dobimo pravilne odgovore. Obstaja sistem v nas, ki ga ne poznamo, vendar ga moramo vzbuditi pri vsakem posamezniku, vsakem učencu. Brez učitelja se učenec težko razvija. Poraja se vprašanje: Kako in na kakšen način priti do teh informacij, ki so pravzaprav informacije, vezane na tišino, kjer beseda ne deluje več, ampak samo notranji duh.« To je dragoceno sporočilo, ki nam ga Oskar Kogoj predaja skozi svoje oblikovanje.
Zaključimo, da je mnogim učitelj in hkrati še vedno učenec svojih učiteljev. Najbližji mu je vsekakor Bhagavan Sri Sathia Sai Baba iz Indije. V spoznavanju sebe pa ostaja nenehni iskalec, raziskovalec in kritični opazovalec ter poslušalec.
STUDIO – USTVARJALNO SREDIŠČE
Oskar Kogoj ustvarja v svojem studiu, ki je urejen tako, da kar sili k ustvarjalnemu snovanju. Sam ga imenuje USTVARJALNO SREDIŠČE.Kot oblikovalec meni, da je življenje ena sama raziskava, zatorej mu je raziskovalno delo najpomembnejše. In če ne bi imel možnosti raziskovanja in eksperimentiranja pravi, da ne bi bilo nikoli nobenega rezultata. Zato dela v okolju, ki je energetsko bogato in obenem energetsko čisto.
Z enim samim pogledom bi bilo v studiu težko zajeti vse podrobnosti, vso ponavljajočo se lepoto, ki jo zna oblikovalec opaziti in izluščiti iz vsega, kar ga obdaja. To so lahko kamnita tla, lesena miza ali oblika, ki jo iz narave vnese v svoje snovanje.
V njegovem ustvarjalnem okolišu ga obdaja reka Vipava, ki je del delovnega dvorišča in del njegovega življenja, saj ga spremlja že od otroštva dalje.
V njegovem studiu, stanovanju in na njegovem dvorišču je veliko majhnih detajlov, ki so velikega pomena. Vsak detajl ima zgodovino, zanimivo in težko opisljivo skrivnost dolgoletnega raziskovanja, ustvarjanja, kreiranja in hrepenenja po dobrem, lepem, poštenem, čistem, energetsko bogatem …