V vseh civilizacijah je stol nekaj ključnega. Gre za odsev
človeškega telesa, na nek način drugi del človeškega telesa. Vsako telo ima
svojo senco. Stari Egipčani so verjeli, da je senca del Boga. To je bilo
preneseno v vse poznane civilizacije, tudi Slovencem je bilo to poznano kot
odtis človeka v materialih, v lesu in potem v izdelek, narejen po telesu: to ni
bil stol za delo, ampak za meditacijo. V tem smislu se je ob raziskavah egipčanske
kulture in Tutankamona pokazalo, da je ta umetnost šla čez podobo telesa v
duhovni svet.
Stol Venetia nima niti ene ravne površine – je kot
skulptura. Naslanja se na simboliko egipčanske kulture. Oblika stola je delno
tudi odtis človeškega telesa; stol je torej oblikovan po človeškem telesu. Sedalo
ima na sredini prednjega dela izboklino, kar dovoljuje udobno sedenje samo na
eni poziciji. Ta povezava med levim in desnim je pravzaprav združenje moškega
in ženske v smislu duha. Tako se naravne, preproste oblike povezujejo v celoto.
Oblika je energija, oblika je narava, narava je božje stvarstvo.
Oskar Kogoj je stol Venetia oblikoval za italijansko
podjetje Tarpac Data International že leta 1987, ko je svojo kolekcijo Nature
Design dopolnil še z nekaj novimi kosi. Podjetje se je pred tem ukvarjalo z
izdelavo replik srednjeveškega pohištva iz kostanjevega lesa. Ko so se spoznali,
je Kogoj zanje oblikoval knjigo o kulturi kostanja in nov zaščitni znak,
moderniziran ank. Ob enem izmed prvih
obiskov Oskarja Kogoja v Lucci mu je Tarcisio Pacini, ustanovitelj Tarpaca,
predlagal, da bi oblikoval stol. Kogoj je bil na to že pripravljen. S seboj je
prinesel miniaturo stola, ki ga je izdelal ročno iz korenine oreha. Pacini je
bil v trenutku prevzet nad videnim. Še isti dan je začel z izdelavo in
naslednji dan je bil prvi kos že končan. Stole so izdelovali v tovarni v Brianzi,
pokrajini blizu Milana v Italiji, kjer so imeli pantografski stroj, s katerim
so v grobem izdelali stol, dokončali pa ročno. Prodajali so se po celem svetu.