GALERIJA
OSKAR KOGOJ
MIREN 125
5291 MIREN
SLOVENIJA
  • 0
SLO | ENG
0
Čas nastanka dela
1974

TEHNIČNI PODATKI

les
20 x 25 x 27 cm
industrijska proizvodnja
Ciciban, Miren

Deli s prijatelji

Opis izdelka

IGRAČA VIJAK-VTIKAČ




»Vijak-vtikač« kot igrača neposredno posreduje otroku estetsko in tehnično izročilo, saj je vijak osnovni del v svetu strojništva. Pri tej igrači srečamo v specifični povezavi kroglo, kolo, čep, navoj in matico, kar vse skupaj tvori abecedo tehnične kulture. Da je lahko tehnika povezana z lepoto v umetniškem smislu, lahko spozna otrok na primeru te igrače, saj predstavlja v nekaterih abstraktnih sestavljankah že pravo plastiko, ki je primerna za okras v pisarni ali stanovanju.

Kogoj je v podjetju Ciciban sodeloval s psihologom Andrejem Frančeškinom, ki je raziskoval pomen in vlogo otroških igrač, ter analiziral in utemeljeval njegove igrače. Oba sta se udeležila kongresa ICSID (International Council of Societies of Industrial Designers) v Moskvi, l. 1975 in imela referat Oblikovanje za otroke. V skrajšani obliki je članek izšel v ruski reviji Tehničeskaja estetika (1977) ter v Industrial design (1977).
Kogojeve igrače so bile tudi nagrajene:
BIO 6, 1975: častna nagrada: Lesene in plastične igrače (Raglja, Družina, Hop v luknjo, Katjuše, Klik-klak, Krogla za šivanje, Ropotuljice, Skiro Ciciban, Steklenice za dojenje, Ura, Vijak vtikač, Vlak Ciciban, Žogi, Aspirator, Duda za igro), oblikovalec: Oskar Kogoj, Jugoslavija.
BIO 7, 1977: pohvala: Žogi, oblikovalec: Oskar Kogoj; proizvajalec: Ciciban, tovarna obutve in otroških potrebščin, Miren pri Novi Gorici, Jugoslavija.

Andrej Frančeškin: NEKATERA IZHODIŠČA OBLIKOVANJA ZA OTROKA, 1975

Največ prostega časa preživi predšolski otrok v igri, ki jo lahko primerjamo z dejavnostjo odraslega človeka  raziskovalca. Raziskovalec se odlikuje po originalnem in nekonvencionalnem pristopu k reševanju problemov, enako kot otrok, ki odkriva najprej po metodi »poskusov in zmot«, kasneje pa s pomočjo »produktivne igre« za njega nove in še neznane odnose ter zakonitosti med pojavi in stvarmi duhovnega in materialnega sveta. Pri tovrstni dejavnosti si otrok in raziskovalec pridobivata nova spoznanja, znanja, spretnosti, izkušnje, kalita samega sebe ter prodirata vedno globje v svet neznanega in vabečega. Človek je gotovo najbolj radovedno bitje, ki ga mika vse neznano ne glede na nevarnosti in stroške. Otroku ni potrebno ponovno odkrivati človeštvu že znanih dejstev in zakonitosti, saj so kot surogat kodirane v različnih stvaritvah, izdelkih in pojavih duhovne ter materialne kulture. V procesu učenja, ki ga pri otroku srečamo v posebni obliki – otroški igri, otrok zelo hitro osvaja zaklade civilizacijskih izročil. S pomočjo ustrezne igre z dobrimi igračami se otrok izraža in v družbenem prostoru uveljavlja ter samopotrjuje. Uveljavljanje je obče človeška potreba, ki otroka sili k vedno novim dejavnostim, s pomočjo katerih otrok razvija svoje mentalne, psihomotorne in senzorne sposobnosti, delovne navade, moralne in estetske norme, interese, stališča, ustvarjalnost in čustveni svet, tehnično in humanistično domišljijo, skratka celostno oblikuje svojo osebnost v samem sebi in družbenem okolju. Samo otrok ki se je v zgodnjem otroštvu uspešno uveljavil in v igri razživel, bo v šolskem obdobju in nadaljnjem življenju osebnostno dozorel ter postal uspešen član širše družbene skupnosti. 
Dolgoletni in poglobljeni študij reverzibilnih razmerij med človekom in okoljem z ustrezno spoznavno teorijo nas je pripeljal do študija problemov otrokovega bivanja v prostoru in času, kjer v družbenem, fiziološkem in psihološkem smislu igra dobra igrača izjemno pomembno vlogo kot stimulator razvoja vseh ključnih prvin otrokove razvijajoče se osebnosti. Zaradi tega mora biti oblikovanje prilagojeno različnim razvojnim stopnjam otrokove rasti. Na razvijajočo se otrokovo zavest vplivajo predvsem adekvatni stimulusi, ki vzbujajo otrokovi mentalni starosti primerno dejavnost oziroma so korak pred njo. Razvijanje predvsem dejavnosti, pri katerih se mora otrok truditi, da jih obvlada. Praviloma so to dejavnosti iz vsakdanjega življenja ali sveta abstraktnosti ter nalagajo otroku nek fizičen in psihičen napor, mu nudijo odpor, ki ga otrok mora streti, če hoče naprej k novim problemom in k novim rešitvam na višjem mentalnem nivoju. Stimulacija, ki ni nivojsko tempirana na otrokovo mentalno starost, na otroka nima zaželenega stimulativnega vpliva in gre nekako mimo njegove zavesti. Mnogokrat je celo subliminalna percepcija kot vir informacij za svet podzavesti onemogočena, če otrok ne razpolaga a perceptivnim setom pojmov sorodne vsebine. Tudi tukaj velja pravilo: »Od lažjega k težjemu, od enostavnega k sestavljivemu«. Zaradi selektivne otrokove odzivnosti na stimuluse, ki ga bombardirajo v okolju in s tem njegovo mentalno starostjo omenjenega dojemanja, je ključnega pomena ustvarjanje nivojskih igrač primernih za posamezna obdobja otrokovega mentalnega, družbenega in telesnega razvoja.
Nivojska igrača »izžareva ustrezno stimulativno energijo«, ki pri otroku izziva in pospešuje ustrezno dejavnost, s pomočjo katere otrok v družbenem okolju razvija svojo osebnost v zaželeni smeri. Razvoj otroka je rezultanta reverzibilnih interakcij med njegovo dednostjo, družbenim in fizičnim okoljem kot trajnega vira specifičnih in občih notranjih impulzov za posamezne in vzorčne dejavnosti, igrajo igrače dominantno vlogo. Fiziološke raziskave so pokazale, da tudi s pomočjo nivojsko-tempiranih dejavnosti ne moremo za sedaj pri živih bitjih povečati števila kortikalnih nevronov, ki so dedno programirani in nosilci mentalnih dejavnosti, kot so mentalne, psihomotorne in senzorne sposobnosti ter centri razsojanja, oziroma učenja in mišljenja. Z ustrezno samoaktivnostjo v stimulativnem okolju, ki je bogato z ustreznimi igračami, dobrimi vzgledi in ob nevsiljivem mentorstvu staršev predvsem v prvih štirih letih otrokovega življenja, lahko pomembno izboljšujemo, oziroma ustvarjamo popolnoma nove fiziološke povezave med kortikalnimi nevroni. Posameznikove sposobnosti niso odvisne samo od kvalitete in kvantitete kortikalnih nevronov, ampak v veliki meri tudi od povezav med njimi. Tako smo prišli do prvega cilja naših igrač, ki skušajo s svojo specifično energijo v obliki preprosto kodiranih sporočil izzivati pri otrocih takšne razvojne procese, s pomočjo katerih bi dosegli občuten porast individualnih  efektivnih sposobnosti in tako prispevali k boljšemu izkoriščanju vseh latentnih družbenih intelektualnih potencialov. 
Do sedaj nam je uspelo v okviru »tovarne obutve, igrač in potrebščin Ciciban iz Mirna pri Gorici, Jugoslavija«, že ustvariti več otroških potrebščin in igrač, ki so v skladu z antropometričnimi, fiziološkimi in psihološkimi značilnostmi otrokovega telesnega in duševnega razvoja. Za periodo senzomotorične inteligentnosti do drugega leta kronološke starosti je značilen razvoj refleksnih in prirojenih spontanih gibov v zavestne in kontrolirane gibe, kar se odraža med drugim tudi v razvoju kulomotorne koordinacije gibov. V tej periodi otrokovega življenja prevladuje funkcijska igra, ki zahteva funkcijske igrače. Funkcijske igre omogočajo otroku igrače, s katerimi ropota, razbija, po katerih tolče, na katerih odkriva zareze, luknje ali vzbokline itd. Prav ti stiki, poleg intrauterinih, so začetki formiranja otrokove zavesti in podzavesti, ki tako usodno vpliva na vse človekovo življenje, s tem, da predstavlja vir zavestnih in podzavestnih motivacijskih impulzov. Zato bi moralo biti na relaciji komunikacij otrok-mati čim manj motenj. Vendar motnje nastajajo in pri odpravljanju le-teh igra občutljiv oblikovalec posebno vlogo. V vedno pogostejših primerih, ko matere ne morejo dojiti, igra ustrezna dojilna steklenica z dudo pomembno vlogo pri formiranju čustvenega odnosa otroka do okolja. Zato smo razvili nenavadno oblikovano anatomske steklenico z ustrezno oblikovano dudo, ki argonometrično odgovarja prijemu materine roke, izkorišča osnovne fizikalne zakone o tekočinah ter se s posebno dudo kot surogatom za bradavice približuje najbolj subtilnim otrokovim potrebam. Hranjenje iz te steklenice poteka zelo ugodno tako za mater kot za otroka. Otroku je med dojenjem omogočena popolnoma naravna fiziološka in psihološka igra, saj je obrnjen k materi in ne od nje kot pri dojenju s klasično steklenico. V to vrsto otroških potrebščin s podobnim ozadjem spadajo tudi »mala« in »velika« žlica in »nazalni aspirator«. Pri teh potrebščinah je opazna poanta racionalizacije s ciljem doseganja čim predmetne uporabnosti.  
Za pospeševanje razvoja vizualne, akustične, taktilne in olfaktorne percepcije, oziroma senzomotorike, smo oblikovali posebne elemente, ki imajo vrsto specifičnih lastnosti. Med drugim prijetno dišijo, ob gnetenju oddajajo šume in druge zvoke, so topli in voljni kot človeška koža, spreminjajo obliko pri mečkanju, grizenju, stiskanju, trganju, kar omogoča otroku doživljati samega sebe. Zvesti antropometričnim načelom narave smo pri oblikovanju teh igrač poiskali nekatere organske praoblike v naravi, katere so predvidoma zaradi ontogenetskega razvoj najbližje otrokovi zavesti. Takšne igrače so »Činčile« in »Par žog«, ki so tako programirane, da otrok lahko z njimi v prvih šestih mesecih svojega razvoja vežba predvsem svoje čute, kasneje pa lahko s pomočjo njih odkriva svet komplementarnosti. Na žogah so enostavno kodirana civilizacijska izročila v obliki simbolov bipolarnosti kot osnovne zakonitosti materialnega sveta; srečamo se z enostavnim sistemom koordinat in simboli neskončnosti razvoja kot takega. Zavedamo se, da stvari imajo toliko vsebine, kolikor jo je avtor vsadil vanje v obliki splošno priznanih simbolov, tako je tudi z igračami. Predvidevamo, da tako kodirana igrača vpliva na prebujanje najzgodnejše otrokove podzavesti. Čim več uporabnih in dragocenih izročil bomo pravočasno vložili v otrokovo neizmernost podzavesti v skladu s subliminalno percepcijo, več bo otrok v nadaljnjem življenju lahko dojel, razumel ali realiziral ter kasneje prenašal na soljudi. Morda je res, da se ljudje trudimo celo življenje razumeti vse doživljaje iz otroštva, na katere smo na videz pozabili. S tem smo prišli do drugega važnega izhodišča oblikovanja za otroka.
Človeštvo je prisiljeno vlagati izjemna sredstva in napore v enostavno in razširjeno reprodukcijo lastnih znanj in dognanj, skratka v izobraževanje in raziskovanje, saj mora prenašati civilizacijske dosežke na prihajajoče rodove in v borbi za obstanek odkrivati nove zakonitosti materialnega sveta. Kdaj pa naj se prične proces izobraževanja s pomočjo igrač in igra? Takrat kot socializacija: ob rojstvu pri prvem stiku otroka z okoljem, saj sta takrat oba pojava identična. Ena izmed definicij socializacije kot procesa, ki se začne pri rojstvu in konča ob smrti, pravi, da je socializacija sitem prepovedi. Že sama po sebi prepoved otroka prizadene, frustrira, čeprav je tudi sama civilizacijsko izročilo. Zato naj prepoved kot opozorilo ali zakon sledi uspešni otrokovi igri. Kadar je otrok uspešen, ko je že zadovoljil svojo lakoto po uveljavljanju in samopotrjevanju bo drugače, ugodneje dojel in sprejel opozorilo, kot zaradi neuspešnosti zavrt otrok. Pri igri z ustreznimi igračami pa je lahko vsak otrok uspešen. Čim več bo uspešnih otrok, tem manj bo zavrtih osebnosti in nervoz teh najpogostejših deviacij sodobnega človeka.
Za potrebe otroka, ki razvija svoje spontane in nagonske gibe v zavestno kontrolirane, posebno za obdobje od prvega do drugega leta otrokove starosti, smo razvili vrsto igrač, kot so: »Ključi«, »Klik-klak«, »Družina«, »Vijak« in vrsto žog za šivanje. Posnemanje je vrsta otroške igre, ki se kljub problematični psihomotoriki začne že v tem obdobju. Ob primernih vzpodbudah staršev je otrok že sposoben žogo »zašiti« in »odšiti«. Antropometrično oblikovana žoga, s sistemom luknjic in leseno šivanko z nitjo nudi mnogo več kot golo vežbanje čutov in psihomotorike pri posnemanju šivanja, saj otrokovo zapletanje in razpletanje vzorčnih situacij, sili otroka k prehodu od brezciljnega poskušanja s pomočjo metode poskusov in zmot (trial and error) k načrtnemu šivanju. Še v večji meri se mišljenje lahko pojavi pri šivanju vrste žog, ki so raznobarvne in deljive na pol. Ta sistem imenovan »Žoga v žogi« pomaga otroku razvijati pojme o relativnosti velikosti; osnovnih pojmih zaporedij po barvah in velikostih tako simetričnega kot asimetričnega tipa.
Med najpomembnejša izročila spadata tehnika in estetika. Zato se še posebej trudimo, da bi naše igrače bile še posebno lepe in tehnično smiselne ne glede na svojo stopnjo strukturalizacije ali poenostavljenosti. Brez v ranem otroštvu vzgojene estetske podzavesti, se odrasel človek ne bo zanimal za lepoto, ki plemeniti, morda bo v najboljšem primeru postal le dolgočasen snob. Posledica napačno in pomanjkljivo oblikovanja tehnične podzavesti je danes že kronično odklonilen odnos žensk do večine tehničnih problemov. To predstavlja eno od tegob sodobnega človeštva, kjer predstavljajo ženske več kot polovico mentalne mase. Morda ne bi bila tehnika tako brezdušna, uničevalna in mnogokrat nujno zlo, če bi se z njenim kreiranjem enakopravno, z veseljem in samostojno ukvarjale tudi ženske. 
Drugo veliko obdobje otrokovega razvoja je obdobje priprav in organizacij konkretnih operacij (od 2. do 11. leta). To obdobje delimo v preoperativno fazo (od 2. do 6. leta) in operativno fazo (od 7. do 11. leta). Za prvi del preoperativne faze (od 2. do 4. leta) je značilen začetek razvoja simboličnega mišljenja, ki se kaže v imaginativni (domišljijski) in imitacijski (posnemalni) igri. Svoj višek pa dosežejo te vrste iger med četrtim in petim letom. Domišljijske igre so igranje različnih vlog, ki najčešče predstavljajo razne dobre ali hudobne živali, ali poklice, kot so: pismonoša, vojak, mama, trgovec, šofer, dirkač, učiteljica itd. Domišljijska igra je osnova za razvoj znanstvene fantazije. Osnova dojemalne igre pa je opazovanje drugih pri čitanju, pisanju, risanju, oblikovanju, sestavljanju, razstavljanju. obnašanju in oralnem vrednotenju in drugih aktivnostih. Od tega izvira spoznanje, da otroka ne moremo vzgajati s pridigami, ampak s pozitivnimi vzgledi. 
Otrok se intenzivno osvobaja spon percepcije in zahaja v svet imaginativnosti, toda njegovo mišljenje je še vedno konkretno, fenomenalno, egocentrično in animistično. Igrače tega obdobja so zelo različne, najpogosteje pa srečamo razne živali iz pliša, prevozna sredstva (vlake, avtomobile, letala), žoge, slikanice, sestavljanke itd. Pretežno za to obdobje smo razvili vrsto igrač: Babilonski stolp, Družino, Jajce, Uro, Sibiličen vlak, Hop v luknjo in Rdeči objekt. Poslednji dve sta primerni celo za operativni fazi otrokovega mišljenja (od 7. do 11. leta) in spadata oziroma omogočata socialno igro, ki razvija in utrjuje osnovna pravila življenja oziroma vključevanja posameznika v družbo.
»Babilonski stolp« je originalno oblikovano vedro, ki ima na zunanji strani vrezano spiralo. Otrok se na nevsiljiv način seznanja s pojmom spirale, ko spušča po njem kroglice, ki se z vrha spuščajo v počasnem krožnem gibanju do njegovega vznožja. Ne samo, da je spirala kot pojem osnova za razumevanje cele vrste tehničnih dosežkov, ampak je v naši kulturi tudi simbol razvoja, progresa mišljenja in človekovih vizij bodočnosti.
Notranja vsebina igrače »Družina« na nevsiljiv način posreduje otroku osnove tehničnega izročila. Otroku omogoča konstruiranje različnih statičnih in abstraktnih konstrukcij, mu ostri diferenciacijo med formami in ga estetsko vzgaja. Igrača je primerna za vse nivoje otroške igre. Pri sestavljanju krogel, čepov in palic v smiselne slučajne ali načrtne strukture, odkriva otrok osnovne zakonitosti statike, gradnje oziroma tehničnega ustvarjanja nasploh.  
»Vijak« kot igrača še neposredneje posreduje otroku estetsko in tehnično izročilo, saj je vijak osnoven stroj v svetu strojništva. Pri tej igrači srečamo v specifični povezavi kroglo, kolo, čep, navoj in matico, kar vse skupaj tvori abecedo tehnične kulture. Da je lahko tehnika povezana z lepoto v umetniškem smislu, lahko spozna otrok na primeru te igrače, saj predstavlja v nekaterih abstraktnih sestavljankah že pravo plastiko, ki je primerna za okras v pisarni ali stanovanju. 
Narava je največji mojster oblikovanja in vsi iščemo inspiracijo za svoje delo v njej. Med čudeže oblikovanja spada tudi jajce – simbol vsega živega. Če jajce zakotalimo po parketu se bo lahko vrtelo, poskakovalo, opisovalo čudne krivulje nepredvidljivih smeri ter s tem otroka notranje vznemirjalo in razgibalo. Otrok se bo med drugim seznanil s pojmom o kaotičnih gibanjih, med katerimi je le malo smiselnih in za človeka uporabnih gibanj. Ta gibanja iščejo kreativci, ki človeštvo bogatijo z novimi spoznanji. 
V tretjem letu življenja se pri otrocih pojavi ustvarjalna igra, ki doseže višek v šestem življenjskem letu. Zanjo je značilen cilj, h kateremu otrok usmerja svojo dejavnost, ustvarjeno delo pa poimenuje. 
Najpogostejše ustvarjalne igre so: graditi, risati, pisati, sestavljati mozaike, obdelovati plastelin, glino, pesek, pripovedovati, peti, iz delov sestavljati celoto po vzoru ali samostojno, plesti, šivati, vezti gobeline, klekljati itd. Najpogostejše igrače tega obdobja so razne sestavljive igrače, kjer otrok s pomočjo elementov ustvarja nove funkcionalne celote. Ustvarjalna igra postopoma vodi k pravemu delu po načrtu in pravemu ustvarjanju. Danes vemo, da je otrok več ali manj kreativen, to je sposoben iskati nenavadne povezave med stvarni. Nekateri trdijo, da so kreativci sposobni iskati odnose in zakonitosti med stvarmi tam, kjer jih za normalnega človeka ni. Zakaj so potem raziskave pokazale, da ta čudovita lastnost pri večini odraslih odmre? Dognali so, da na petdeset slučajno izbranih inženirjev lahko pričakujemo enega kreativca. Menimo, da je nekaj narobe z običajno šolsko vzgojo, ki prisili večino otrok, da opustijo svoje snovanje in se prično ukvarjati z reprodukcijo tujih. 
V to obdobje ustvarjalne igre sega večina igrač, ki smo jih omenili v odstavku o dojemalni in domišljijski igri. Sem spadajo tudi »Katjuše«, s pomočjo katerih lahko otrok oponaša ptičje petje. Osrednja igrača tega obdobja je tako imenovana »Študija elementov«, ki jih lahko kombiniramo v različne in konkretne predmete. V tej igrači so združene vse dosedanje ugotovitve in predstavlja višek našega dosedanjega snovanja in nadaljnjega razvoja našega dela.
»Rdeči objekt« in »Skiro« pa sta že uporabni igrači, saj se z njimi otrok lahko prevaža. »Rdeči objekt« predstavlja prostorsko rešitev otrokovega bivanja v okolju, saj omogoča s pomočjo enostavnih elementov sestavljanje vrste igrač prirejenih otrokovi velikosti. To so kontejner, stol, samokolnica, dvokolnica, nosila, avtomobil ali voziček, splav ali različne fantazijske mobile. 
Sodobni starši so prezaposleni in zato svojim otrokom več ali manj odtujeni. Problem je akuten za nadaljnji razvoj človeške kulture, saj vemo, da otroci ne živijo samo od kruha, ampak tudi od ljubezni v konkretnem in abstraktnem smislu. Ljubezen predstavlja izjemen medij, s pomočjo katerega lahko usmerjamo vzgojo mladine. Najhitreje in najraje sprejemajo in osvajajo otroci civilizacijska izročila, če so raztopljena v starševski ljubezni, ki pa mora biti konkretna, združena z njihovo fizično prisotnostjo v otrokovem vsakdanjem življenju. Razvoj otroka v čustveno hladnem osamljenem in idejno osiromašenem okolju predstavlja izbor različnih psihičnih travm ali duhovnih primanjkljajev, zaradi katerih trpi kasneje tako posameznik kot družba. Starši ali vzgojitelji najlaže lahko vzgajajo svoje otroke s pomočjo otroške igre v kateri občasno tudi sami sodelujejo. Analiza uspešnosti velikih mož v svetovnem merilu je pokazala, da jih je večina imela močno ambiciozne matere, kar ni nič čudnega, saj so se v njihovi rani mladosti predvsem one intenzivno ukvarjale z njimi.
Najnovejše raziskave so pokazale, da že pri štirih letih doseže populacija otrok sedemdeset procentov svoje bodoče splošne inteligentnosti, pri sedmih letih pa ta procent naraste na devetdeset. Opazovanja so pokazala, da se odrasli zelo uspešno vključujejo v otroško igro, kadar le-ta prerase v izrazito ustvarjalno ali socialno igro. Zato skušamo ustvarjati take igrače, ki bi zanimale tudi starše, katero bi tako vrnili njihovim otrokom.  Omogočajmo svojim otrokom, da se bodo s čim bolj ustreznimi igračami igrali, ki bodo vsaj deloma in istočasno privlačevale tudi nas.


Andrej Frančeškin: DESIGN ZA OTROKA IN PSIHOLOGIJA, 1975

Dolgoletni in poglobljeni študij reverzibilnih razmerij med človekom in okoljem z ustrezno spoznavno teorijo je pripeljal oblikovalca Oskarja Kogoja do študija problemov otrokovega bivanja v prostoru, kjer v psihološkem in fiziološkem smislu igra dobra igračka izjemno vlogo kot stimulator razvoja vseh prvin človekove (otrokove) osebnosti. 
Vsestransko razvijajoče se otrok s svojimi problemi spreminjanja in prilagajanja fizičnega in psihičnega okolja nudi neizčrpne možnosti kreativnim oblikovalcem za ustvarjalno delo na področju kreiranja igračk. 
Oblikovalno delo mora biti prilagojeno različnim nivojem otrokovega razvoja, kajti na otroka lahko vplivajo le stimulusi, ki so primerni njegovi stopnji razvoja; stimulusi, ki niso nivojsko tempirani, pa na otroka nimajo ustreznega vpliva. Prav zaradi te čudovite otrokove sposobnosti nivojskega dojemanja je ključnega pomena ustvarjanje nivojskih igrač. 
Nivojska igračka izžareva posebno stimulus energijo, ki pri otroku izzove ustrezno dejavnost. Tudi s pomočjo takih dejavnosti ne moremo povečati števila kortikalnih nevronov. V zadnjem času pa je fiziologom uspelo dokazati, da primerne dejavnosti kot stimulus situacije krepijo obstoječe asociacijske vezi med kortikalnimi nevroni in celo ustvarjajo popolnoma nove povezave med njimi. 
S tem smo utemeljili prvi psihološki cilj Kogojevih igrač, ki skušajo izzivati pri otrocih takšne procese, s pomočjo katerih bi dosegli porast individualnih efektivnih sposobnosti in s tem v povprečju boljši izkoristek vseh družbenih potencialov.
Drugi psihološki cilj Kogojevega oblikovalskega snovanja temelji na dejstvu, da je človeštvo prisiljeno vlagati izjemne napore in sredstva v izobraževanje, ker mora prenašati civilizacijske dosežke na prihajajoče rodove. Kdaj naj se prične proces izobraževanja s pomočjo otroške igre? Takrat kot socializacija, ob rojstvu, saj sta na začetku oba pojava drug z drugim identična. 
Med najpomembnejša civilizacijska izročila spadata tehnika in estetika. Obstoječe igrače morajo biti še posebno lepe in tehnično smiselne ne glede na svojo stopnjo strukturalizacije ali poenostavljenosti do prvega pojma v prostoru – poljubnega trikotnika. Igrače naj vzgajajo socialno, tehnično in estetsko podzavest otroka tako, da bo kot odrasel hitreje in plodno napredoval. Brez v ranem otroštvu vzgojene estetske podzavesti se odrasel človek ne bo zanimal za umetnost ali pa bo postal dolgočasen snob. Posledica napačno oblikovane tehnične podzavesti je danes že kronično odklonilen odnos žensk do večine tehničnih problemov. To predstavlja eno od tegob sodobnega človeštva, kjer predstavljajo ženske več kot polovico mentalne mase. Morda ne bi bila tehnika tako pogosto brezdušna, uničevalna ali nujno zlo, če bi se z njenim kreiranjem enakopravno in samostojno ukvarjale tudi ženske. 
Tretji psihološki cilj Kogojevega oblikovanja igrač sloni na fenomenu prezaposlenosti sodobnih staršev, ki so se zaradi tega svojim otrokom več ali manj odtujili. Otroci ne živijo samo od kruha, ampak tudi od ljubezni, ki predstavlja izjemen medij vsake vzgoje. Najhitreje in najraje sprejemajo otroci civilizacijska izročila, če so raztopljena v starševski, človeški ljubezni. Razvoj otroka v čustveno hladnem in osiromašenem okolju predstavlja izvor različnih psihičnih travm ali pomanjkljivosti, zaradi katerih trpi kasneje tako posameznik kot družba. S tem v zvezi oblikuje Kogoj takšne igračke, s pomočjo katerih bi vrnili starše njihovim otrokom. 
Do sedaj je Kogoj za različne periode otrokovega življenja razvil različne igrače v skladu s psihološkimi in fiziološkimi značilnostmi otrokovega razvoja. Za periodo senzomotorične inteligentnosti (od 0 do 2. leta) je značilen razvoj refleksnih in prirojenih, spontanih gibov v zavestne ter kontrolirane gibe, kar se odraža v razvoju okulomotorne koordinacije gibov. 
Igra, s pomočjo katere otrok vežba svoje čute, se imenuje funkcijska igra. To mu omogočajo igrače, s katerimi ropota, razbija, po katerih tolče, na njih odkriva zareze, luknje ali vzbokline. Za to obdobje je Kogoj razvil vrsto originalnih žog z vzboklinami, luknjami in zarezami ter vrsto naprav, s katerimi lahko otrok proizvaja najrazličnejše glasove.  Tudi igračka »Družina« ni nič drugega kot preprost sistem čepov in lukenj. S pomočjo teh igrač lahko otrok vežba funkcije s področja vidnega, slušnega, taktilnega in kinestetičnega zaznavanja ter se pripravlja na vstop v višjo fazo svojega življenja. To je obdobje priprav in organizacije konkretnih operacij (od 2. do 11. leta). Delimo jo v preoperativno fazo (od 2. do 6. leta) in operativno fazo (od 7. do 11. leta).
Za del preoperativne faze (od 2. do 4. leta) je značilen razvoj simboličnega mišljenja, ki se kaže v imaginativni in imitacijski igri. Otrok se sicer osvobaja spon percepcije in že zahaja v svet imaginarnosti, toda njegovo mišljenje je še vedno konkretno, fenomenalno, egocentrično in animistično. Zato obdobje je značilna domišljijska in dojemalna igra, ki po četrtem letu preide v izrazito konstrukcijsko – kreativno igro. Za to obdobje je primerna večina Kogojevih igrač, kot so: babilonski stolp, vijak, ura, vlak, pribor za šivanje, sistem skodelic, hop v luknjo in rdeči objekt. Zadnji dve sta primerni celo za operativno fazo otrokovega razvoja od 7. do 11. leta in služita kot stimulus za eno izmed oblik socialnih iger, ki determinirajo osnovna pravila družbenega življenja. 
Ves nadaljnji razvoj snovanja avtorja na tem področju je morda zajet v zakonitosti postopnega posredovanja estetike in tehnike otrokovi zavesti in podzavesti, na primer serija igrač »Družina« »Vijak«, »Ura« in »Vlak«. V tej seriji najdemo osnovo spoznavne teorije tehničnega in estetskega izročila, ki se kaže v lepoti in funkcionalnosti čepov, lukenj, vijakov, matic, koles, skratka v originalni lepoti preprostih stvari z vizijo počlovečenja človeškega dela in tehnike. 

© 2019 Oskar Kogoj. Vse pravice pridržane. / Izdelava spletne strani: MMStudio