V TIK Kobarid so takrat že izdelovali izvijač, ki pa je bil precej neroden. Predlagal jim je nov dizajn, pri čemer je izhajal iz roke, iz oprijema. Pomagal si je tako, da je v prazen balon dal plastelin, kar mu je v nadaljevanju omogočilo oblikovanje po meri dlani in s tem ergonomsko dodelan izdelek. Pripravil je več primerov optimalnih oprijemov za različne vrste izvijačev. Med njimi je bil tudi eden na vzmet. Izbrali so model z luknjo v zgornjem delu ročaja, ki je bil po ekspresiji najbolj močan. Luknja v ročaju je služila obešanju ali vijačenju s pomožnim držalom skozi luknjo. Pri izdelavi modela je Kogoju pomagal mojster Nemec, pri čemer je Kogoj samo dodelal detajle. Kogoj je namreč vedno želel predstaviti že izdelane vzorce, pripravljene izdelke.
V predstavitvenem katalogu so zapisali:
»Predstavljamo vam izvijače z novo obliko ročaja. Novost je sad temeljitega študija fizioloških prijemov roke. Z novo obliko, ki predstavlja vrhunec designerskega dela, je doseženo izvrstno oprijemanje ročaja z dlanjo in prsti roke. Pri minimalnem naporu in nebolečem oprijemu, vam bo delo prijetno in neutrudljivo. Poiskusite uporabnost tudi vi in prepričali se boste.
K novi obliki ročaja za izvijače. Ustvarjalne preokupacije sodobnega industrijskega oblikovalca ne poznajo meja. Še tako dorečeni izdelki, ki pravzaprav povsem zadoščajo svojemu namenu tako z uporabnostnega, komercialnega, kot tudi oblikovnega vidika, so za občutljivega oblikovalca vselej odprt problem, ki tako ali drugače spodbuja k ponovni, bolj dorečeni in občuteni oblikovalski interpretaciji. Izvijač je ena prvinskih zasnov človekovega iskateljskega duha, saj s svojo funkcijo izraža njegov neposreden odnos z gradivom, v tem gotovo tudi tiči vzrok nenehnih oblikovnih prenov in uporabnostnih izboljšav te priprave. Oblikovalec, ki si postavi za cilj preoblikovanje tega, danes še zmerom in čedalje bolj nepogrešljivega ročnega orodja, se tako nujno sooča s pridobljenimi izkušnjami, kakor so se bile zarisale skozi čas, ob tem s preizkusi, ki mu pomagajo utemeljiti oblikovne parametre, temelječe na funkcionalno in ergonomsko najprikladnejši zasnovi, gradi tudi plastično predstavo izdelka, kot dejano likovno sestavino delovnega ambienta. Tako je nastajala tudi nova oblika našega izvijača, ki ga predstavljamo. Izmed številnih variacij, ki jih je dalo to raziskovanje smo izbrali tisti prototip, ki najdejavnejše združuje vse omenjene konstituitivne prvine.«