Opis izdelka
KRAVATNA IGLA VALOVNICA
Oskar Kogoj je že pred sodelovanjem z Edvardom Svetlikom in Iskro Rotomatiko poznal idrijsko čipko in valovnico. Spoznal je, da je to najstarejši znak, ki ga imamo Slovenci. To je bil duhovni znak, ki pa ga je Kogoj poenostavil in pripravil za Iskro Rotomatiko, ki ga je kot simbol moči in energije sprejela za svoje priznanje in hkrati kot temeljno vodilo njihovega dela, merilo za ocenjevanje uspešnosti, ki naj usmerja vse delovne in življenjske potenciale. Poleg zaščitnega znaka je Kogoj oblikoval tudi kravatno iglo z motivom valovnice. »Valovita črta, valovnica, je starodavno znamenje, ki ponazarja silo in moč. To je znamenje večne energije, ki jo je človek dojel in doživljal že v prazgodovini. Zlasti potem, ko je postal njegov obstoj že povsem odvisen od kulture polja, čigar pridelek pogojujeta zemlja in sonce s svojimi žarki, ustvarjajoč na ta način večno in neuničljivo energijo, iz katere klije rast, ki omogoča življenje.
Vso to energijo je prazgodovinski človek doživljal kot kozmično gibanje, ki ga je odkrival v kroženju sonca, ob pogledu na valovanje travnatih planjav in žitnega polja v vetru, ob pogledu na valovanje vode, ki je prvina življenja, in podobno. Svoje vtise je ponazoril v grafični podobi valovnice, to je v znamenju, ki se v Evropi pojavlja že v mlajši kameni dobi, in sicer v kulturi trakaste keramike okoli 4000 pr. n. št.
V okrasju na posodah iz te kulture se nahaja lomljena črta, to je valovnica v obliki cikcaka. Pojavlja pa se tudi že valovita črta, ki je pozneje vse bolj pogosta, zlasti v okrasju na posodah iz kulture vrvičaste keramike okoli 2000 pr. n. št., v kateri prevladuje.
V takšni obliki se nam valovnica pojavlja tudi v naslednji bronasti dobi, upodobljena v nekaterih primerih tudi kot pokončna vitica, ki še posebej ponazarja mlado rast. Med kulturami bronaste dobe je najpomembnejša kultura žarnih grobišč v Srednji Evropi, katere nosilci so praslovanski Veneti, prvi evropski narod, ki je zatem v mogočnih pohodih okoli 1200 pr. n. št. zanesel omenjeno kulturo, in s tem tudi znamenje valovnice, na vse strani evropske celine.
Valovnica je v tem obdobju najbolj značilno znamenje za vso Evropo. V tem pomenu preide tudi v železno dobo po 800 pr. n. št., ko je upodobljena v izredno bogatih oblikah na posodah iz starejše kulture te dobe, imenovane Hallstatt. Pojavlja pa se prav tako tudi v mlajši kulturi te dobe, z imenom La Tene, ki pripada narodu bojevitih Keltov. To je narodu, ki nadvladuje osrednjo Evropo vse do prihoda Rimljanov okoli 50 pr. n. št.
V teh kulturah je valovnica vodilna prvina v okrasju na številnih izdelkih, med katerimi je najbolj značilna umetniško oblikovana posoda v obliki vedrice, to je duhovna in praznična posoda, imenovana situla. Umetnost izdelovanja situl zajema območje vzhodnih in osrednjih Alp ter Beneške ravnine. Najlepše situle izhajajo iz najdišč Vače in Novo mesto (Slovenija), Arnoaldi in Benvenuti (Italija) ter Kuffarn (Avstrija). Na njih so v več nizih upodobljeni prizori iz vsakdanjega življenja. Obdaja pa jih valovnica v najbolj domiselnih oblikah: kot sosledje ponavljajočih se znakov, kot prepletajoča se kita, kot povojnica s spiralami, in podobno. V mnogih odtenkih.
V teh oblikah valovnica ni več samo vodilna misel, ki opozarja na kozmično gibanje kot počelo vsega. Njene prekipevajoče oblike izražajo čustvo, pesem, glasbo in veselje do življenja. V tem pomenu je njeno sporočilo tako močno, da ga pozneje niti mogočna in zmagoslavna grško-rimska kultura ne more izbrisati. Iz valovnice je ta kultura ustvarila povsem geometrično, razumsko zasnovano okrasno črto, kakršno nam odraža še zlasti meander. V Srednji Evropi, posebno na rimskih spomenikih iz Norika in Panonije, pa se vijugasta Črta vztrajno ohranja, bodisi kot valovnica ali kot vitica, pogosto s srčnimi, to je lipovini listi. Na valovnico naletimo v tem obdobju tudi drugod, toda nikjer v toliko motivih in tako močno zastopano kot v Srednji Evropi, tako da bi po njej ves slog dobil svojo posebnost.
V zgodnjem srednjem veku je valovnica iz starega izročila prisotna tudi pri Slovencih, zlasti v ketlaški kulturi Karantanije. V ljudski kulturi pa neprekinjeno do danes. Najdemo jo na orodjih in številnih izdelkih, tako na komatih in jarmih, na lesenih opažih in podobno; tudi na zvoncih za govedo in drobnico, in sicer po vseh Alpah, tja do Švice. Valovnica je še danes osnovna sestavina v slovenskem ornamentu, tudi v vzorcih na čipkah iz Idrije, za katere je značilen trakasti idrijski ris. Njeno sporočilo, razširjeno po vsej Evropi še v predzgodovini in vtisnjeno globoko v izročila naših prednikov, govori o neuničljivi energiji kot viru življenja in človekovega napredka. V tem pomenu je valovnica že iz prazgodovine znamenje Evrope.« (dr. Jožko Šavli)