Opis izdelka
NAPRAVA ZA FOTOGRAME
Povzeto iz članka:
Stane Bernik: Študija naprave za raziskovanje kompozicijskih elementov v prostoru. Sinteza. Leto 1, št. 2 (jul. 1965), str. 56-58:
»Odprta problematika likovnega izobraževanja in še posebej šolanja arhitektov in oblikovalcev, ki je ravno v sedanjem času z vso ostrino privrela na površje, ni le dilema našega prostora, marveč sega v najširše mednarodne okvire. Nevzdržnost tega stanja odseva tudi v oblikovanju našega vsakdanjega življenjskega prostora v vseh njegovih pojavnih oblikah. lnternost in vztrajanje pri preživelih pojmovanjih tega procesa narekuje oster prelom z dosedanjo vzgojno prakso, zahteva dokončni sklep in akcijo, da korenito obračunamo z dosedanjimi dosežki, upoštevajoč tiste progresivne prvine tega procesa, ki se lahko uskladijo z njegovim posodobljenjem. Mogoče je osnovna pomanjkljivost tega študija, da zanemarja ali premalo upošteva kreativne dispozicije bodočih oblikovalcev, ki so sicer ob koncu študija založeni s precejšnjo zakladnico faktografskega gradiva, pa to spričo neorganskega povezovanja med študijem mnogokrat izzveni kot neuporabna pozitivistična navlaka. V resnici gre za vključitev študentov v likovni svet že v začetku študija.
Nemara ne bo odveč, če v pričujočem zapisu predstavimo študijski dosežek štipendista Prešernovega sklada Oskarja Kogoja, študenta šole Istituto Statale d'Arte di Venezia – Corso Superiore di Disegno lndustriale. Dosežek je iz prvega leta študija v okviru predmeta Addestramento alla visione. Vsekakor je taka pot eden izmed prepričljivih uspehov pri razreševanju problemov in iskanju novih poti k posodabljanju študijskega procesa, in to navsezadnje najbolje dokazuje končni dosežek take študijske usmeritve.
Likovni kompozicijski elementi v prostoru, to je bila izhodiščna tema naloge. V procesu študija in poglabljanja se je naloga razrasla v iskanje naprave, ki bi omogočila na osnovi že znanih optičnih in kinetičnih zakonitosti raziskovati in spremljati medsebojno učinkovanje in komponiranje likovnih prvin v prostoru, upoštevajoč tudi časovno komponento. Naprava je sestavljena iz lesene škatle razmerij 70 x 57 x 75,5 centimetra, prevlečene s črno matirano plastično prevleko, in optičnega jedra, ki je zasnovano na treh osnovnih prvinah: svetlobnem viru, matricah in lepljenih polprosojnih zrcalih. Svetlobni vir (sistem podolgovatih opalnih žarnic) je nameščen za mlečnim steklom, ki enakomerno porazdeljuje svetlobo po kvadratnem polju. Temeljna sestavina je sistem matric, ki so pravzaprav izvir vseh nadaljnjih optičnih variacij v delovanju naprave. Naša naprava ima dve matrici, gibljivo, ki je postavljena tik pred mlečnim steklom, in nepremično, ki je pritrjena z vodili takoj ob gibljivi. Matrici sta iz stekla pleksis ter obdelani s prozornimi navpičnimi premicami (vmesna polja so »zatemnjena« z živosrebrnim amalgamom). Križanje navpičnic s črtami, ki prehajajo iz navpične v vodoravno lego, ustvarja s projekcijo sliko v dveh razsežnostih. Vtis tretje razsežnosti ustvarja zaslon iz lepljenih polprosojnih ogledal; na njem odseva dvodimenzionalno dobljena slika z matricami v multiplicirano množico likov, ki se poglabljajo v smeri svetlobnega vira. 13 cm pred tem zaslonom je nameščen podoben zaslon (sestavljen prav tako iz dveh zlepljenih polprosojnih zrcal), ki meče ujeto sliko s prvega zaslona nazaj na poljubno izbrano polje istega (primerjaj sliki 1 in 4). To omogoča gibljiva glava, na kateri je vpet kovinski okvir zaslona; opremljena je z označbami kotov, po katerih lahko ugotovimo natančno lego zaslona.
Naprava oblikuje s projekcijo optično sliko, ki jo lahko urejamo v predstavljenem prototipu po dveh poteh: osnovo likovnih optičnih variacij ustvarja sistem dveh izmenljivih matric, drugi vir pa je zrcaljenje premičnega zaslona. Likovno nalogo zastavimo s predlogami na matricah. V našem primeru gre za študijo medsebojnega prostorskega učinkovanja dveh vrst vzporednih navpičnic, od katerih ena spreminja svojo lego v kotu 90°. Prehajanje tega loka, ki se kaže v križanju teh dveh prvin, oblikuje na zaslonu množico medsebojnih variacij (glej slike 5, 6, 7 in 8). V tem prehajanju se kažejo vsa mogoča medsebojna stanja, posamezni kompozicijski liki kot izseki iz tega gibanja odsevajo oblikovno odvisnost od prejšnjih, obenem pa tudi kali novo nastajajočih likov. Premice izgubljajo v tem prehajanju svoje elementarne lastnosti, saj se v končni stopnji razpršijo v točkast, sicer pa urejen lik. V medsebojnem križanju PREMIC odsevajo variacije nekaterih prvinskih likovnih lastnosti: SMERI, OBLIKE, VELIKOSTI, STRUKTURE ter TONSKIH in GLOBINSKIH VREDNOT (po M. Gravesu). Bistveni element, ki veča svobodo kompozicije, je premični zaslon, ki z zrcaljenjem ustvarjenega lika bogati kompozicijo, ujeto na prvem zaslonu v organičnost optičnih zakonitosti. Namestitev še enega podobnega zaslona lahko to možnost znatneje obogati. K navedenim kompozicijskim prvinam je prišteti še BARVO, ki v okviru obravnavane naloge ni bila upoštevana. Z uporabo enobarvnih in večbarvnih filtrov jo je mogoče vključiti z manjšimi dopolnitvami tudi v sedanji prototip. Naprava bo postala še bolj vsestransko uporabna z nekaterimi nadaljnjimi izpopolnitvami, ki se pripravljajo. Poleg vključitve barve je omeniti zlasti izpopolnitev samega mehanizma (to bo pomnožilo možnost kombinacij), nato izpopolnitev optičnih sestavin, ki bodo povečale svetlobno moč optičnih slik, to pa bo omogočilo tudi natančnejše fotografske zapise itd. Ni treba še poudarjati, da ima poseben pomen za študijske in aplikativne namene ravno možnost natančnih zapisov, fotografskih (dokumentacija izbrane kompozicijske kombinacije) in filmskih (dokumentacija celotnega procesa prehajanja oblik). Ti zapisi skupaj z možnostjo številčne zapomnitve večajo eksaktnost eksperimentiranja in obenem nakazujejo neslutene možnosti za nadaljnje teoretsko poglabljanje.
Spričo splošne, »eksperimentalne« usmerjenosti sodobnega likovnega izraza ima takšna raziskovalno usmerjena oblikovalska pot vsekakor svojo upravičenost. Kakor odpira študentom nova spoznanja o bistvu likovnega pojava v prostoru in času ter jim omogoča, da se seznanijo z »logiko« medsebojnega učinkovanja likovnih prvin v integracijskem procesu ustvarjanja celotnostih likovnih organizmov, tako spotoma pelje tudi k neposredni uporabi v vizualnih komunikacijah in še dlje do industrial designa in arhitekture v najširšem obsegu. Ne gre prezreti učinka, ki ga ima tako usmerjen študijski proces pri dobivanju »specialne percepcije« (po G. Dorflesu). Ta v bistvu netradicionalni prijem namreč s spremenjenega tehničnega zornega kota daje možnost novih pogledov in novih spoznanj v oblikovanju odnosa do preteklih in sodobnih likovnih stvaritev. V opredelitvi stališča do le-teh pa prav gotovo vnaša dostikrat pogrešano demistifikacijsko sestavino, ki nujno izhaja iz »znanstvene« usmerjenosti študijske naloge. Osnove takega študijskega procesa, zasnovane pravzaprav na psiho-senzorialnih prvinah, so se zlasti uveljavile že v študijskem konceptu Gropiusovega Bauhausa. Doseženi rezultat v predstavljenem delu nam sicer še ne omogoča dokončne sodbe o obsegu take učinkovitosti, kaže pa nedvomno koristno izbrano izhodišče.
Danes opažamo veliko pozornost ravno za »optično umetnost« (op-art!), ali za tiste pojave v slikarstvu, grafiki in plastiki, ki slonijo na optičnih pojavnostih kot prvinskem izrazu (širšo mednarodno panoramo takih iskanj smo imeli priliko spoznati v naši neposredni soseščini; predstavila sta nam jih Zagreb, na razstavah Nove tendencije l. – 1961 in Nove tendencije 2 – 1963 ter Benetke na razstavi Nuova tendenza 2 – 1963), v nasprotju s »tradicionalnim« likovnim izrazom, kjer so se sicer optične možnosti realizirale v skladu z optično senzibilnostjo obdobij. To kaže, da so taka iskanja v trenutnem likovnem dogajanju dobila dodatno »težo«, saj so na številnih likovnih manifestacijah dostikrat razstavljena kot enakovredni eksponati, torej se skušajo enakopravno vključiti v pisano lestvico abstraktnega likovnega izraza. Mogoče to dilemo nakazuje primerjalno vprašanje: izsek iz procesa raziskavanja ali nemara končni dosežek ustvarjalnega iskanja? V obeh primerih pa gre nedvomno še vedno za iskanje. Najboljši dokaz za to je zadnji beneški bienale. Tam smo imeli priložnost videti prispevke mladih italijanskih likovnikov iz Milana in Padove, ki so predstavili svoja dela kot plod kolektivnega iskanja: Gruppo T in Gruppo N. Raziskovanja prve skupine izhajajo iz »vizualnosti na kinetičnem polju«, raziskovanja druge temelje na »optičnih učinkih in dinamični prostornosti v odnosih, vrstah, izhajajoč iz svetlobne pojavne mobilnosti« (po razstavnem katalogu, M. Calvesi). Bolj kot vse drugo nas bo o upravičenosti teh ugotovitev prepričala primerjava med razstavljenimi deli omenjenih skupin in fotogrami, reproduciranimi na straneh naše revije.«