GALERIJA
OSKAR KOGOJ
MIREN 125
5291 MIREN
SLOVENIJA
  • 0
SLO | ENG
0
Čas nastanka dela
1993

TEHNIČNI PODATKI

bron
ročno delo
Livarna Mariani, Pietrasanta, Italija

Deli s prijatelji

Opis izdelka

VENETSKI KONJ – KONJ MIRU



Podoba Venetskega konja je ena najbolj izrazitih podob iz starejše železne (halštatske) dobe. Povzeta je po upodobitvah konjev na Vaški situli. Vseh figur, ki se pojavljajo na situlah, ni mogoče zajeti v kratek prikaz. Opis nekaterih, v njihovem simboličnem pomenu, bi bil do neke mere tudi tvegan. Nikakor pa ne v primeru venetskega konja, ki je bil Venetom skorajda božansko bitje. Kako stoletje zatem, ko je upodobljen na situlah, tudi grški in rimski pisci navajajo, da so bili Veneti v reji konjev najboljši. Konji so upodobljeni povsod, vendar ne v naravni obliki kot pri Grkih in Rimljanih, temveč v stilizirani.

Če se osredotočimo na Vaško situlo, je najpomembnejši lik konj. Na situlah so bile prispodobe tistega življenja, kulture o človeku, od kje prihajamo, kaj delamo na zemlji in kam gremo. Na Vaški situli je upodobljenih 7 konjev in Kogoj je intuitivno izbral tistega, ki ima nad hrbtom upodobljeno ptico, rajsko ptico garudo. Naši predniki so točno vedeli, da je tisti konj avatarski konj in so na situlah napovedali prihod avatarja na zemljo. Evropa bežno pozna te stvari. Kogoj je pri Sai Babi vse te stvari videl, okusil, spoznal … vse, kar je bilo kot pravljica, se mu tam potrdi v resničnosti. Vse tiste bajke, sanje in prispodobe so se mu uresničile. Duhovno sporočilo, vedska sporočila … tudi v slovenščini imamo védenje, kulturo zena … torej spadamo med najstarejše narode, tudi slovenski jezik spada med najstarejše na svetu.
Stilizirana oblika odraža pri upodobitvi konja tisto, česar narava ne zmore, to je njegovo poduhovljeno naravo. Eden izmed prvin le-te je »konj kot prijatelj človeku, njegov spremljevalec, njegov tovariš«. »Priznati moram, da me je stilizirana oblika konja na situlah, četudi v miniaturi, takoj pritegnila, tako da sem po njej poskušal izdelati in tudi izdelal figuro venetskega konja v skoraj naravni velikosti. Nastal je kip izredno milega izraza, kip konja, iz katerega izhaja nekakšen božji mir (…) S konjem miru ali z duhovnim konjem, ki sem ga izluščil iz znamenite situle iz Vač, obujam prastaro kulturo Slovencev – kulturo Venetov. V njem sem upodobil duhovnost človeka …«

Kogoj je leta 1989 oblikoval in izdelal najprej konja v bronu v velikosti približno 32 cm. Kogoj je v tistem obdobju začel sodelovati s Smeltom in tedanjim direktorjem Jožetom Žagarjem, ki je bil tudi ljubitelj zgodovine in umetnosti. Dal mu je knjigo od Jožka Šavlija, ki jo je Žagar preštudiral v eni noči in bil nad njo navdušen. Navdušil se je tudi nad podobo t. i. venetskega konja. Tako je Smelt sofinanciral postavitev treh bronastih konj v nadnaravni velikosti, v Slovenj Gradcu, Ljubljani in Sočiju. Skupno je bilo izdelanih 5 konjev iz brona z različnimi patinami.
Postavljeni so 
na Mestnem trgu v Slovenj Gradcu, v WTC-ju v Ljubljani, pred stavbo Svetovne trgovinske organizacije v Ženevi, v kompleksu Nebug pri Sočiju ob Črnem morju in pred nekdanjim parlamentom v Jeruzalemu. Ob vseh postavitvah so potekale svečane državne slovesnosti in priložnostne razstave Kogojevih del.

Prvi konj je bil postavljen v Ljubljani leta 1991, v poslovno-trgovskem centru Smelt – WTC. Kogoj je želel, da bi bil v Sloveniji postavljen pozlačen konj. Zlato za pozlatitev je bila Kogojeva donacija Smeltu, ki je financiral postavitev konja. Zato je mojstrom, ki so izdelovali konja, naročil pozlatitev. Sredi procesa so ga obvestili, da ne morejo nadaljevati, saj je zlato na trebuhu konja odpadalo. Na trebuhu konja se je koncentrirala taka energija, da se zlato ni moglo oprijeti. Mojstri delavnice Mariani so povabili še druge mojstre iz cele Italije, iz najstarejših obrtniških delavnic, da bi našli način zlatenja. Ugotovili so, da konj emanira tako močno energijo, da je treba nanesti debelejši sloj zlata, da se oprime. To je bil eksperimentalni in fizični dokaz, da ima vsaka umetnina svojo radiacijo. 
Naslednji konj je bil postavljen v Slovenj Gradcu leta 1992. Ta kraj je bil izbran z namenom. Od leta 1989 nosi naziv Mesto glasnik miru, venetski konj pa nosi sporočilo miru in splošnega blagostanja.
V tistem obdobju je Smelt gradil sanatorij za zdravljenje obolelih v černobilski nesreči v Nebugu pri Sočiju ob Črnem morju, zato so eno skulpturo poklonili sanatoriju leta 1993 ob otvoritvi. 
Venetski konj je postajal prepoznaven simbol. Tako so naslednjega konja postavili leta 1995 v Ženevi, pred palačo Združenih narodov. Pobudnik je bil takratni slovenski veleposlanik pri organih OZN v Ženevi, Anton Bebler. Konj je bil donacija R Slovenije in Kogoja Organizaciji združenih narodov ob 50 letnici OZN.
Ko so želeli na pobudo Circolo Artistico Veneziano postaviti Kogojevega konja v Benetkah, v kraju Cavallino, bi morali umakniti predhodno obstoječo skulpturo iz 18. st., kar pa Kogoj ni želel. Kasneje, leta 1996, so ga postavili v sklopu Kogojeve razstave na »vhodu« v Benetke, pred cerkvijo sv. Nikolaja, vendar so ga vandali poškodovali. Odpeljali so ga ponovno v livarno v Pietrasanto, kjer so ga obnovili. Ta konj je nazadnje bil sprejet v Jeruzalemu, kjer je bil izbran med številnimi drugimi deli. Postavili so ga leta 1997 pred nekdanjim parlamentom. Postavitev konja v Jeruzalemu je predlagal Izraelski muzej v Jeruzalemu, odločal o tem pa je inštitut oz. organizacija, ki je delala selekcijo in skrbela za te donacije. Selekcija je bila zelo stroga; letno so prejeli več deset ponudb iz celega sveta, izbirali so glede na sporočilnost in simboliko dela, prepoznavnost avtorja, v povezavi z židovskimi vrednotami. Že ob razstavi v Italiji je prišlo do ideje o stalni postavitvi v deželi, s katere kulturo se povezuje. Hkrati nosi sporočilo miru in splošnega blagostanja ter hkrati je v spodbudo vsem, ki si prizadevajo za mir in napredek.

Oblikovanje konja je nastajalo v delavnicah Tarcisa Pacinija v Guamo di Capannori, Lucca (Tarpac Data International, tovarna pohištva iz kostanjevega lesa), pri čemer je Kogoju pomagal mojster Nicodemi Picci. Ulivanje v bron pa je potekalo v livarni Mariani v Pietrasanti. Sprva so bili vsi začudeni nad pristopom. Niso si znali predstavljati, kako bo nastala celota, zato je bilo tudi veliko heca in smeha. Kogoj je namreč za izdelavo velikega konja v bronu izdelal najprej šablone, s katerimi si je pomagal pri oblikovanju posameznih delov skulpture iz poliuretanske pene, ki so jih sestavili v celoto in jo nato uporabili za kalup in v nadaljevanju za ulivanje brona. To je bilo prvič, da za model niso uporabili gline, temveč nek drug material. Kogoju je bil ta material poznan še iz časa Mebla. Prednost tega materiala je bila v tem, da se ga da hitro in enostavno oblikovati ter uporabiti za izdelavo kalupov. 

Direktor Smelta, Jože Žagar, ki ga je podoba in sporočilo konja navdušilo, je želel imeti skulpturo tega konja v velikosti 1 kg zlata, ki bi bil kot nagrada za tistega, ki bi največ doprinesel k razvoju slovenske države. Ta ideja se je le delno realizirala. Realizirala pa se je ideja o nagradi v podobi reliefa. Sočasno se iz te reliefne podobe razvijejo kot produkt zlate in pozlačene priponke.
Od leta 1994 je ta podoba Venetskega konja del protokolarnih obeležij Častne dvanajstije Republike Slovenije in Vitezov Reda sv. Fortunata. Oblikovana je bila srebrna Starešinska palica slovenske dvanajstije v obliki anka z venetskim konjem, Viteška zlata verižica (insignija) za viteze z obeskom venetskega konja z vtisnjeno krono na boku in Žig za suhi tisk slovenske dvanajstije s podobo venetskega konja in napisom Red vitezov venetskega konja. Za dvanajstijo je bila oblikovana tudi Slovenska dvanajstija - kolekcija 12 različnih kozarcev in Venetski bronasti stoli. 

Vladimir Maslarić iz Zagreba je napravil celo študijo o vibracijah nekaterih Kogojevih skulptur. Najobširneje je obdelal Venetskega konja in Kolo sreče. Oba imata izredno energetsko sevanje. To je pomembno tudi za ostale izdelke. Intuicija, s katero Kogoj oblikuje, je močnejša od instrumentov. Njegova dela imajo atribut izvenčasovne univerzalnosti. Dela vsebujejo nevidne, a zelo merljive vibracije, ki jih oddajajo v okolje, kjer se nahajajo, ter s tem spreminjajo vibracijo tega okolja. 
Maslarić je imel židovske korenine in se je zanimal za stare civilizacije. Odkrival je povezave med situacijami v svetu, prerokbami in astronomijo, kar je sovpadalo z vizijami Sai Babe, ki jih je razkrival izbranim ljudem. Izdelal je posebne instrumente, naprave za zdravljenje in za merjenje, s katerimi je ugotavljal energetsko vrednost merjenega objekta. Merjenja so potekala tudi na podlagi kliničnih raziskav. Ko je Maslarić videl, kaj se dogaja ob Kogojevih skulpturah, je le-to potrdil tudi s svojimi napravami. Podobno je bilo s posameznimi deli od antike dalje. Že iz zgodovine vemo, da če je znamenje močno, ima radiacijo. Vsak predmet ima določeno sevanje. Oblikovanje mora iti v smeri dobrega, pozitivnega vibriranja.

© 2019 Oskar Kogoj. Vse pravice pridržane. / Izdelava spletne strani: MMStudio